DRILL / Vokalni dirigent (2010)

Predstava se začne s sicer precej klišejsko naslovljenim „Majk test“, kjer Gramatik postavi psihadelično zvočno zasnovo na kateri praktično sloni celotno nadaljevanje plate. To  je seveda pohvalno, kajti vse skupaj da vtis neke zaključene celote, kar album tudi mora biti, v nasprotju z vseprepogostim pojavljanjem nekakšnih kolaž-plat, ko ustvarjalci enostavno na CD vržejo zbirek enih komadov, med katerimi ni prav nobene kohezije, še manj pa selekcije. Če se je Drillu in ekipi uspelo izogniti tej težavi in ohraniti zvočno konceptualnost pa je vrzel ostala nezapolnjena pri besedilni konceptualnosti, ki je pogrešana predvsem v prvi tretjini plate, kjer Drill sicer pokaže precej velik lirični repertoar, s svojo nesporno prezenco v vokalu pritegne pozornost skeptičnih ušes, vendar pa se preveč osredotoča na „reprizent-rapanje“ ter lirično-telovadbo in s tem poslušalcu ne ponudi tistega presežka, katerega je nedvomno, ob svojem tehničnem znanju, sposoben doseči. Na ploščku je tudi 4 minute in 41 sekund porabljenih za poravnavo računov z rivalnim obalnim rimometalcem, kjer Drill nastopi ekstremno surovo in groteskno. „V mraku“, še pomnite tovariši?  V tem nekakšnem psihadelično-morilskem deliriju njegova ustvarjalnost še najbolj splava na površje in se loči od ostalih slovenskih mcjev. Morda plati manjka še kakšen komad v tem stilu. Flowalno je Drill zadovoljiv, brez napak, poseduje pa tudi enega boljših „rapid-fire delivery“ flow-ov na Slovenskem, a hkrati uporablja pavze na pravilnih mestih in s tem poslušalcu omogoča absorbiranje besedila, kar ga tudi distancira od nekaterih MC-jev mlajše generacije. Vredno je omeniti, da ima na momente res dobro dodelano shematiziranje rim, ki mu omogoča, da se izogne konstantnemu rimanju na zadnji snare, in pa relativno odsotnost angleških tujk, kar mu je tudi treba šteti v plus.

Največji problem te plate, poleg že omenjenega pomanjkanja inovativnih idej pri zastavljanju tematik komadov, so gostujoči ritmično-poudarjalni poeti, ki skozi celoten album sejejo občutek blede prezence s pomanjkanjem karizme na vokalu in neprepričljivostjo. Kot izjemo gre omeniti le Dpeka na sproščujočem Paf paf, in morda Huga, ki pa ga Drill zasenči na Frekvenci tramontane. Pevka Kriss je sicer solidna, vendar bi si po treh refrenih zaželel še kakšno drugo barvo vokala, čisto iz vidika dinamike. Na prihodnjih projektih se bo vokalni dirigent moral tudi malce bolj osredotočiti na same refrene, saj so na nekaterih komadih premalo izstopajoči, kar celotni zadevi da občutek kot da gre za eno (cel komad) dolgo kitico.

Produkcija je na nivoju, predvsem z Gramatikove strani, tudi Dpek se izkaže, izmed Drillovih kreacij pa mi je bila najbolj všeč Povej mi, četudi ravno nisem pristaš „ljubavnega“ rapa. Komadi, ki izstopajo so Gliser – kot najboljši banger, reprizenterska Serum resnice in Vokalni dirigent, introspektive Iluzije, neizprosna Giljotina, zasanjan Povej mi in pa konceptualno najbolj dodelan Z mikrofonom. V soju skozi-celo-ploščo-prisotnega anarhizma najbolj zasveti Centrifuga, ki ne skriva grafične brutalnosti, a se plošča konča precej kontrastno, saj Dirigent svoj opus sklene s posvetilom umrlemu prijatelju Juretu.

Kljub omenjenim pomakljivostim pa se na ploščku najde dovolj dobrega materiala in vsebine, da se Vokalni dirigent lahko uvrsti med  najboljše slovenske rap plate v letu 2010 in da Drill postane prvi mož obalnega orkestra.

7,5/10

Seznam komadov:

1. majk test feat.Ringe (prod.Gramatik)
2. Serum resnice  (prod.Gramatik)
3. Vokalni dirigent  (prod.Gramatik)
4. Sporocilo v steklenici feat. Kriss (prod.Dpek)
5. Frekvenca tramontane feat.Hugo (5.element)  (prod.DriLL) 
6. Ujet v labirintu feat.kriss  (prod.DriLL)
7. Giljotina 
8. Ko gliser  (prod.Gramatik)
9. Iluzija feat.kriss (prod.Gramatik)
10. Sluge rezima feat. Faker, Alyo  (prod.DriLL)
11. PafPaf feat. Dpek  (prod.Dpek)
12. Povej mi   (prod.DriLL)
13. Z mikrofonom   (prod.DriLL)
14. Centrifuga     (prod.DriLL)
15. Juretu v spomin    (prod.DriLL)

Avtor recenzije: Mirko Vorkapić